kompaktna kraška hiša

proto-hiša: redefiniranje tradicije

lokacija: Vrhovlje, Slovenija
leto projekta: 2011 – 2012
leto izgradnje: 2014
površina: 92 m2
tip: stanovanjski
vir: naročilo
naročnik: B Pertot
fotografije: Janez Marolt, marolt-photograpy

projektna skupina: Aljoša Dekleva, Tina Gregorič, Lea Kovič, Vid Zabel

nagrade:

  • WAN House of the Year 2015
  • Zlati Svinčnik 2015,ZAPS
  • AR House Award 2015, pohvala
  • Best architects 16 Award v kategoriji enodružinskih hiš
  • European Union Prize for Contemporary Architecture: Mies van der Rohe Award 2015, nominacija
  • Architizer A+ Awards 2015 for the Residential: kategorija Privatnih hiš (XS <1000 sq ft), finalist
  • Kraška regija je bila nekoč poraščena s hrasti, ki so jih Benečani ekstenzivno uporabljali za gradnjo temeljev mesta na vodi. Vse kar je ostalo je veter, ki odnaša zemljo in razkriva apnenčasta tla. V tej kamniti pokrajini se je razvila tradicija majhnih, kompaktnih in kamnitih hiš, skoraj brez oken in taka ostaja še danes.

    Sledenje tradiciji je pogojevalo zasnovo objekta kot majhne kompaktne kamnite hiše, ki zadosti potrebam uporabnika. Redefinicija tradicionalne kamnite kraške hiše je tako pripeljala do ideje protobivališča, protokraške hiše kot kompaktnega kamnitega volumna, namenjenega sodobnemu bivanju na Krasu.
    V osnovi je hiša kamniti dvokapni monolit znotraj katerega sta vstavljena dva lesena volumna, ki sta med seboj povezana z mostom.
    Razmerje in velikost objekta ter naklon strehe, ki izhaja iz tradicionalne gradnje je omogočilo, da je objekt ločen v dve etaži.
    Spodnja etaža odpira poglede v pokrajino in je namenjena poljavnim oziroma dnevnim programom, medtem ko je zgornja etaža zasebne narave in odpira poglede v nebo. Program je med seboj ločen z dvema vstavljenima lesenima volumnoma, ki v pritličju vsebujeta kuhinjo z jedilnico oziroma kopalnico v zgornji etaži pa je v enem volumnu spalnica staršev v drugem pa otroška soba. Spalnica in otroška soba sta zasnovani kot dve leseni dvokapni hiši, v katerih ni več občutka bivanja v sobi, temveč bivanja v leseni protohiški. Podest, ki ju povezuje je namenjen igranju.

    Na posamezni fasadi (zahod, jug in vzhod) se pojavi po eno veliko okno, ki skrbno odpira poglede proti Repentaborski cerkvi na zahodu, gozdu proti jugu in dostopnemu platoju proti vzhodu. Hkrati pa okna zasebno notranjost povezujejo z naravo oziroma zunanjim svetom. Na Krasu je hiša vedno kompaktno zatočišče z malo odprtinami, življenje pa se odvija v zunanjosti v povezavi z naravo. Zasnova hiše nagovarja odnos med sodobnim in tradicionalnim, odpira vprašanje o karakteristiki grajene anonimne tradicionalne arhitekture iz katere izhaja in hkrati vzpostavlja odnos med sodobno interpretativno zasnovo in tradicionalno pogojeno domeno ustvarjanja.